Prve omembe cerkve in župnije

Prva omemba cerkve na ozemlju sedanje župnije sv. Ruperta v Slovenskih goricah naj bi po legendi na kraju sedanje cerkve stala kapela iz 11. stoletja, imenovana "Marija v trnju" ("Maria Dorn", "zur hl. Maria in spinis"). Legenda bi utegnila temeljiti na resničnem podatku, saj so arheologi ob izkopavanjih v glavni ladji cerkve leta 2001 najstarejše gradbene plasti glavne ladje uvrstili v drugo polovico 13. stoletja, v čas, ko se prvič omenja tudi že kraj Voličina.

Kot prva omemba podružnična cerkev sv. Ruperta, župnije Sv. Jurija na Ptuju pa je leto 1352.

Leto 1443 po je že omenjena kot samostojna župnija.

Izgradnja sedanje cerkve

Sedanja cerkev je bila postopoma grajena od leta 1519 do 1538 in v poznejših stoletjih

dograjevana. Obdobje izgradnje je zaznamovano s turškimi vpadi v naše kraje in glede na to, da je leta 1532 izpričano turško pustošenje na ozemlju sedanje ruprške župnije, je mogoče, da so Turki prvotno cerkev razdejali in je bila v teh letih ponovno postavljena. Leta 1535 je lavantinski škof Lenart I. Pewerl blagoslavljal onečaščena pokopališča in razrušene cerkve ter oltarje pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah in v okolici, ki so jih leta 1532 opustošili Turki. Tako je "26. oktobra posvetil prezbiterij pri cerkvi sv. Ruperta z glavnim oltarjem in drug oltar v kripti sv. Mihaela.

Leta 1532 naj bi Turki porušili tudi cerkev sv. Andreja v Selcih, ki je vurberški lastniki naj ne bi ponovno postavili  in tako se je za to cerkvijo na ozemlju sedanje župnije izgubila vsaka sled.

            O gradbeni in umetnostni zgodovini sedanje cerkve

Pri zadnji obnovi cerkve so restavratorji odkrili zgodnejšo gotsko fazo iz 14. stoletja, kar potrjuje prvo omembo cerkve sv. Ruperta v letu 1332, odkrili pa so tudi dekorativno poznogotsko poslikavo na kamnoseških detajlih in oboku ladje ter prezbiterija, kar so uvrstili v leto 1538, ko je bila dograjena sedanja cerkev. Suličeva postavlja začetke cerkve v poznogotsko obdobje, ko naj bi odločilno vlogo pri gradnji imeli grofje Stubenberg z gradu Vurberk. O lastništvu cerkve vurberške gospoščine priča domneva, da naj bi prvotno cerkev stala tudi na Selcih in po turškem požigu naj bi je Vurberžani ne obnovili, temveč naj bi razširili cerkev v Voličini.

Restavratorji so leta 2001 potrdili že znano obdobje izgradnje sedanje cerkve v letih 1519-1538, vendar so na osnovi izkopavanj postavili prvotno cerkev v obdobje romanike, o čemer naj bi pričala kripta pod glavnim oltarjem in odkriti del prostora med prezbiterijem ter južno kapelo, ki je zidan iz pravilno obdelanih kamnitih blokov, kar prav tako potrjuje značilnost zidave v obdobju romanike. Prostor domnevne romanske kripte je ožji od sedanjega prezbiterija, na osnovi česar so restavratorji postavili tezo, da je bil prezbiterij povečan v fazi gotske povečave leta 1538. Najstarejši danes ohranjeni del cerkve je zvonik, ki so ga uvrstili v 14. stoletje.

Pevski kor pred obnovo

Za obe stranski ladji Orožen poroča, da sta bili zgrajeni v "prejšnjem" stoletju, torej ju lahko uvrstimo v obdobje 1760-1770, ko so bili zgrajeni sedanji oltarji. Župnik Kodrič v inventarnem zapisniku iz leta 1948 navaja, da sta bili stranski kapeli zidani v 17. oziroma 18. stoletju: »kapela sv. Antona ... leta 1697, zanesljivo pa pred l. 1734, ker je bila takrat vpeljana Bratovščina sv. Antona Padovanskega. Kapela sv. Notburge je zgrajena leta 1752.«  V prvi polovici 20. stoletja je bila cerkev obnovljena in na novo poslikana s »seko« freskami. Pri obnovi leta 2001 so restavratorji vse te freske odstranili in odkrili gotska rebra ter dekorativno poslikavo, povečan je bil cerkveni kor, položen nov tlak, zaščiteni oltarji pred nadaljnjim propadanjem, skratka, celotna notranjost cerkve je bila obnovljena in danes predstavlja enega najlepših spomenikov poznogotske arhitekture v Slovenskih goricah.

            Oltarji

Cerkev danes krasi pet bogatih baročnih oltarjev delo Jožefa Holzingerja ter njegove šole, ki so nastali v letih 1760 in 1766, ter jih sedaj postopoma obnavljajo. Posvečeni so: glavni oltar sv. Rupertu, na evangelijski strani Marijin oltar, vzporedno temu oltar bičanega Kristusa, v kapeli na južni strani Notburgin oltar in v severni kapeli oltar sv. Antona Padovanskega.

Prvotni oltar sv. Ruperta in oltar sv. Mihaela, ki je bil v kripti, je leta 1535 posvetil lavantinski škof Filip.

Antonov oltar                                                                                   Notburgin oltar

Za Holzingerjeve kipe so značilne poteze, iz katerih lahko spoznavamo baročno nošo 18. stoletja, tako so svetniki v redovniških haljah, talarjih, duhovniških oblačilih, sv. Notburga, na primer, pa je odeta v kmečko nošo. Številni angelčki, ki jih je najti na Holzingerjevih oltarjih in prižnicah, naj bi pričali o njegovi posebni ljubezni do otrok - bil je oče številne družine.

Prižnica (J. Holzinger, 18. stol.)                                                   Kip Zveličarja (J. Holzinger, 18. stol.)

Glavni oltar sv. Ruperta z novo oltarno mizo, ambonom in krstilnikom.

                Marijin oltar                                                                                     Oltar bičanega Jezusa

            Zvonovi

V letih 1750 do1760 je bil povišan zvonik in nadzidana zakristija. Leta 1868 je cerkev dobila štiri zvonove. Zvonovi pri Sv. Rupertu so zgodba zase, saj so prebivalci teh krajev nekako navezani na le-te, samo v 20. stoletju so petkrat kupovali nove zvonove. Prvič je v virih omenjen zvonik s tremi zvonovi in uro v vizitacijskem zapisniku iz leta 1760. »Prvi zvon, posvečen sv. Rupertu, je bil kupljen l. 1743, drugi zvon so nabavili l. 1749 in tretjega 1757. Leta 1810 so prvi zvon prelili. L. 1868 so dali vliti štiri nove zvonove pri livarju Samassa v Ljubljani. Te zvonove je pobrala prva svetovna vojna, razen najmanjšega (Notburgin). Leta 1923 so pri livarju Bühlu v Mariboru vlili tri nove zvonove v skupni teži 3415 kg. V drugi svetovni vojni so bili zopet vzeti, razen Marijinega, ki je tehtal 965 kg. Po vojni so bili težki časi, zato so zvonove ponovno (dvakrat) nabavili v času župnika Antona Prosenaka.«

                - Prevoz zvonov iz livarne Bühl v Mariboru do Voličine leta 1923. S konjsko vprego so zvonove prepeljali domači kmetje, med njimi Feliks Sužnik st. in Vinko Fras st.

- Blagoslovitev spominskega zvona ob 650-letnici prve omembe cerkve leta 2002. Ob nadškofu dr. Francu Krambergerju in škofijskem tajniku  ter domačem župniku Tončku Frasu so se slovesnosti udeležili kanonik Jože Goličnik, dekan Martin Bezgovšek.

Orgle

            V starejših virih ni zaslediti podatkov o orglah, v začetku 20. stoletja pa viri navajajo, da imajo orgle »13 spremenov in so, dasi popravljene, že zelo stare.« Leta 1934 so domačini začeli graditi nove orgle, in sicer je organist Franc Lorenčič s svojim bratom Ivanom ter Ernestom Vogrinom v dveh letih izdelal nove orgle, ki so z nekaj vmesnimi obnovami služile celih 70 let, ko je župnija leta 2005 kupila nove orgle. Te so bile izdelane v Orglarski delavnici Maribor.

Nove orgle v cerkvi sv. Ruperta.

Sedanje mehanske orgle so dvomanualne, opus 84. V njih je 928 piščali, so prilagojene obliki in možnosti povečanega pevskega kora, upoštevana pa je tudi baročna zakonitost, ki zahteva jasno razdelitev piščali ter enostavne in kratke trakture.